Verjetno ni človeka, ki ne bi poznal strahu. Vsak od nas občuti določeno mero treme pred izpitom ali drugim pomembnim dogodkom. Določena mera strahu nas pravzaprav varuje pred nevarnostmi, saj pripravi naše telo na boj ali beg – poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvavitev mišic, lahko pa od strahu tudi »zmrznemo« (fight-flight-freeze odziv). Kadar načeloma doživljamo svet okoli nas kot relativno varen, v telesu sicer pride do opisanega vznemirjenja, ki pa nam služi kot orodje, da se nevarnosti ubranimo. Popolnoma drugačna slika se dogaja z vznemirjenjem, ko na podlagi preteklih izkušenj svet okoli sebe doživljamo kot ne-varen.
O anksioznosti govorimo takrat, kadar nam od zunaj ne grozi resnična nevarnost, ampak se ta nevarnost skriva v nas samih, je psihičnega izvora, izhaja torej le iz našega občutka, da nam grozi nevarnost (ki pa je prav tako zelo resničen!). V tem primeru ima naravno vznemirjenje vse elemente nevrotičnega vznemirjenja, ki mu ne sledi neka naravna zadovoljitev, temveč naše telo ostaja v stanju pripravljenosti na boj ali beg (večinoma se kaže kot panični napad), ali pa ostaja v stanju »zmrznjenosti« (večinoma se kaže kot depresija). Kako lahko pride do teh občutkov? Ljudje imamo potrebe, želje, ki jih lahko zadovoljujemo le v našem okolju. Ko se potreba/želja pojavi, se naše telo vznemiri, saj teži k njeni zadovoljitvi. Če je potreba uspešno zadovoljena, se telo spet umiri in čutimo zadovoljstvo. Ko pa potreba ni zadovoljena, ostajamo vznemirjeni še naprej, zaradi slabe izkušnje in strahu se le-ta le še stopnjuje. Razlogi, zakaj potreba ni bila zadovoljena, so lahko zelo različni.
Anksiozni ljudje niso v stiku s svojimi potrebami, zato je nemogoče, da bi bile zadovoljene. Veliko je razlogov, zakaj smo nehali biti v stiku s svojimi potrebami, odvisno od tega, kakšne izkušnje glede zadovoljevanja svojih potreb smo nekoč dobili. Majhni otroci še odprto izražajo svoje potrebe. Zelo pomembno je, kako in na kak način se starši ali skrbniki na te izražene potrebe odzovejo. Če se v glavnem odzivajo odklonilno, zasramovalno, pretirano kritično in podobno, otrok neha izražati svoje potrebe. Preprost primer: otrok odprto pride k staršu in potrebuje nekoliko pozornosti, želi povedati, kako se je imel, kaj se mu je zgodilo...starš je tisti hip v »svojem filmu«, preobremenjen s službo, skrbmi...˝Izgini! Ne tečnari! Kaj bi spet rad?˝ ...je le nekaj možnih odzivov, da otrok prestrašen in osramočen odide, njegova potreba pa ostane nezadovoljena. Velika verjetnost je, da bo še nekajkrat iskal pozornost, potem bo nehal, sploh, če bo vsaj delno ocenil, da starš ni »dobre volje«. Tako se lahko izoblikuje močan notranji občutek, da je očitno z njim nekaj narobe, da določene potrebe sploh ima in da do njih na nek način nima pravice. Dostikrat nehajo izražati svoje potrebe tudi otroci, ki so morali že zgodaj začeti skrbeti za svoje skrbnike, namesto da bi bilo obratno. Čustveno nestabilni, nezreli starši velikokrat naredijo otroka za svojega zaupnika ali čustvenega partnerja ter nehote in nevede nanj prelagajo določene odgovornosti, ki nikakor ne pritičejo otroku in bi po svoji naravi spadale v partnerski odnos, ki je iz katerihkoli razlogov moten: ali je partner fizično ali pa le psihično odsoten. Tako otrok »nadomesti« odsotnega partnerja ter skrbi za zadovoljevanje starševih potreb, namesto svojih. Nenadoma živi v »odraslem svetu«, polnem skrbi in strahov. Globoko v notranjosti se izoblikuje nekakšno sporočilo, da sam ni vreden, da bi potrebe sploh imel in da je okolje preveč ne-varno, da bi jih izrazil, tudi če jih ima. Starš je vendar bolj pomemben! Za tega otroka na nek način »zmanjka« prostora. Svoje potrebe zanemari in izgubi stik z njimi. Pogosto postanejo anksiozni tudi ljudje, ki so kot otroci pri starših doživljali nekonsistentno odzivanje, pomeni, da nikoli niso bili prepričani, kaj jih čaka, saj so lahko bili za enako ravnanje ali pohvaljeni ali kaznovani, torej neodvisno od dejanja, temveč od razpoloženja starša. Tudi to je eden od načinov, kako se izoblikuje občutek ne-varnosti. Pogosto so bila pričakovanja staršev prevelika, neustrezna glede na otrokovo starost, ob neuspehu pa je bil otrok deležen jeze ali zaničevanja. Skupni imenovalec je torej izrazito pomanjkanje podpore, ki jo vsak otrok potrebuje za normalen razvoj.
Za anksiozne ljudi so tipične skrbi/strahovi glede prihodnosti in delanje scenarijev, kaj bo. Anksioznost pravzaprav pomeni ujetost v lastnih scenarijih! Večinoma so to scenariji s slabimi konci, kar je posledica pomanjkanja podpore in zaupanja, da je svet načeloma varen kraj. Za otroke, opisane zgoraj, svet absolutno ni bil varen kraj. Pogosto je anksioznost povezana tudi z depresijo (prav zaradi »zmrznjenosti«, odrezanosti oziroma ne-stika s svojimi občutki, potrebami). Preprosta formula anksioznosti je torej VZNEMIRJENJE (ki se pojavi zmeraj, ko se pojavi potreba) – minus PODPORA (če ni podpore, nas je strah), na telesnem nivoju pa VZNEMIRJENJE – minus KISIK/DIHANJE (z naraščanjem strahu postane dihanje plitvo in prekinjeno). Znaki anksioznosti so številni. Psihična napetost, razdražljivost in motena koncentracija so najpogostejši psihični znaki. Poleg teh pa še posebej izstopajo telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in še številni drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je človek le še dodatno prestrašen – bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice. Pravi vzrok strahu pogosto ni več pomemben, niti ni več v zavedanju, začne se začarani krog strahu pred strahom samim. Strahu pred morebitnim paničnim napadom, strahu pred tem, kako se bo odzvala okolica, sploh če se zgodi na javnem mestu ipd. Predvsem je pomembno, da človek ob strokovni podpori psihoterapevta, ki daje osnovni občutek varnosti, lahko spremeni svojo izkušnjo in počasi pridobi nekoliko več zaupanja, da svet le ni tako ne-varen kraj. Ob ustrezni podpori, ki je do sedaj ni poznal, se znova začne zavedati svojih potreb, pravice do njih ter se postopoma obračati v okolje in iskati možnosti njihove zadovoljitve. Najnovejša raziskovanja nevroznanstvenikov namreč potrjujejo, da psihoterapija lahko spreminja obstoječe možganske zapise, živčne procese in strukture, ustvarja nove zapise, nove povezave med različnimi možganskimi predeli, ki urejajo psihične in duhovne procese.
Tudi moje izkušnje pri delu z ljudmi in osebne izkušnje v večletni individualni učni terapiji govorijo njihovim raziskavam v prid. Pa še prva pomoč za vse, ki vas pestijo panični napadi. To lahko storimo kjerkoli in kadarkoli. Ko začutimo, da napad prihaja, začnimo skakati, tekati, skratka, aktivirajmo naše telo! Ko je telo aktivno, bo po naravni poti poskrbelo za dovolj kisika, ki ga začenja ob paničnem napadu zmanjkovati.