Zasvojenost je stanje, za katero je značilno ponavljajoče se škodljivo vedenje – omamljanje. Zasvojeni se zaveda škode, ki zaradi tega nastaja na duševnem, telesnem, socialnem in duhovnem področju njegovega življenja, vendar je izgubil nadzor nad svojim vedenjem in z omamljanjem ne more prenehati, ne da bi doživel abstinenčno reakcijo. Običajno je v ozadju zasvojenosti velika čustvena otopelost, praznina, s katero se prizadeti ne želi soočati, saj če bi si jo dovolil začutiti, bi bilo zanj naravnost GROZLJIVO!
Kako pride do teh občutkov? Možnosti je nešteto, npr.: si še otrok, z mamo pričakujeta očeta vsak hip. Strah te je...običajno pride domov ves nervozen...dobesedno tipaš lahko napetost v zraku in si predstavljaš njegov izbruh jeze, ki bo usmerjen vate, v mamo, kogarkoli, ki mu bo napoti...v telesu tako znani občutek otrplosti, groze, praznine...najraje bi izginil, se izničil...občutek, ki boli bolj kot udarec, raje bi bil tepen, saj bi udarec končal to grozovito napetost v tebi...to se ponavlja in nikoli ne veš zares, kaj te čaka, ko bo prišel...
Ker prizadeti želi ubežati temu grozljivemu občutku, poseže po substanci/aktivnosti...čemurkoli pač že, s čimer se zadeva. Ljudje se dandanes zadevajo z raznimi stvarmi: drogo, alkoholom, cigareti, hrano, igrami na srečo, seksom, odnosi, športom in nenazadnje tudi z delom. Ko se zadane, pride občutek blaženosti, vse skrbi so v trenutku pozabljene, nič več ni tistega grozljivega občutka. Toda blaženost pride le prvič, drugič, morda še tretjič...kmalu v zadevanju neha uživati in se zadane le še zato, da sploh lahko preživi. Sposobnost za uživanje se namreč pri zasvojenih tako spremeni, da doživljajo svojo »drogo« kot nekaj, kar enostavno morajo dobiti, sicer čutijo, da bi kar umrli. To je povezano s hudimi, bolje rečeno neznosnimi občutki krivde, ki sledijo »drugi dan« oziroma vedno hitreje po dejanju. Pritisk krivde je tako močan, da ga je možno ublažiti le še s tem, da se ponovno omami. Tako je sklenjen začarani krog, iz katerega se le redki izkopljejo brez strokovne pomoči. Lastna podoba in mnenje zasvojenega o samem sebi sta zelo zelo nizka. V glavnem se ne počuti vreden, da sploh še hodi po tem svetu.
Psihoterapevt zasvojenemu nudi podporo pri odkrivanju in zavedanju, kako je čustvena otopelost nastala ter pri soočanju z neprijetnimi čustvi, katerim se je zasvojeni izogibal z zadevanjem. Pomaga mu pri zavedanju, da je kljub storjenim napakam in sprejetim napačnim odločitvam še vedno dostojno in vredno človeško bitje ter ga podpira pri iskanju ustreznejših izbir zase. Z vedno večjim zavedanjem svoje lastne vrednosti se davno nastala praznina polni in izpodriva potrebo po polnjenju s substancami.